- Views 6946
- Likes
V sledečih zapisih bom skušal na kratek in poljuden način predstaviti življenje in delo nekaterih znamenitih osebnosti, ki so se v zgodovino človeštva zapisali zaradi odmevnih dosežkov na najrazličnejših področjih. Že dolgo čas je znano, da je mnogo izjemnih ljudi svojo ustvarjalnost uresničevalo skozi največje psihične in moralne napore in v tesni povezavi z notranjimi bitkami, ki so marsikoga pripeljale tudi v psihiatrične ustanove. Seveda ni vsakdo, zato, ker se je pač znašel za zidovi tovrstnih bolnišnic, Aristotel, Shakespeare, Picasso, Einstein itd., je pa res, da se mu nikakor ni treba sramovati takšne življenjske usode. In v tem je osnovni namen teh zapisov, katerih avtor seveda dobro ve, da so običajno prav tisti, ki se najbolj izogibajo »norišnic«, najbolj neizprosni do tistih, ki so jih deležni.
Zato slednjim predlagam, da naj vsakogar, ki bi jih gledali postrani, razjasnijo z geslom, ki sem ga nekoč predlagal za napis nad vhodi vseh psihiatričnih bolnišnic: »Večina vas je zunaj!«
Dalibor Bori Zupančič
Edgar Allan Poe (1809 – 1849)
Ameriški pesnik, pisatelj, esejist, dramatik in literarni kritik
Rodil se je staršema, igralcema. Mati je umrla, ko je bil Edgar star tri leta, ker pa jo je oče pa zapustil, še preden se je sin rodil, ga je posvojil uspešen trgovec John Allan, po katerem je Poe dobil še en priimek. Obiskoval je univerzo v Richmondu, a jo je po enem letu zapustil in se prijavil na vojaško akademijo West Point, od koder pa je bil odpuščen, ker namenoma ni upošteval ukazov.
Preselil se je v Baltimore k svoji ovdoveli teti in sestrični in se preživljal s pisanjem izmišljenih zgodb. Leta 1835 je postal urednik literarnega časopisa in se leto kasneje poročil, s šele trinajstletno sestrično Virginio.
Po petnajstih mesecih brezplodnega življenja, se je preselil v Filadelfijo in tam je objavil svoje najdaljše delo, novelo »Pripoved Arthurja Gordona Pyma« . Objavil je veliko člankov, zgodb in ocen ter pridobil sloves književnega kritika. Leta 1840 je objavil » Groteske in Arabeske«, ki so bile mejnik v ameriški literaturi.
Ko je Virginija zbolela za tuberkolozo in postala invalidna, se je Poe vdal pijači in opiju. Svojo žalost je prelival v pesmi – motiv umrle lepotice je vpletel v pesnitev Krokar (The Raven,1845) in z njo zaslovel, a ko je Virginia leta 1847 umrla, se je še bolj vdal drogam in pijači.
Jeseni, 1849 so ga našli v jarku, na baltimorskih ulicah. Bil je v alkoholnem deliriju in čez nekaj dni je umrl v bolnišnici. Točen vzrok njegove smrti ni znan. Leta 1949 je pričela njegov baltimorski grob, v zgodnjih urah njegovega rojstnega dne , obiskovati skrivnostna črna postava, ki poleg spomenika nazdravlja s konjakom in položi na grob tri vrtnice.
Nenavadna in pogosto mračna književnost, ki jo je ustvarjal Edgar Allan Poe, je močno vplivala na kasnejše pisce grozljivk in domišljijskih zgodb. Njegove detektivske zgodbe predstavljajo začetek detektivskega žanra, saj je svojega Sherlocka Holmesa po njem zasnoval tudi Arthur Conan Doyle.
Za časa življenja je v tujini užival večji ugled kot doma. V Franciji je Charles Baudelaire prevedel številna njegova dela, vplival pa je tudi na Dostojevskega, Kafko, Verna, Borghesa in številne druge avtorje.
Edgar Allan Poe sodi še dandanes med najbolj brane ameriške avtorje, ob njegovi življenjski zgodbi – zapisani alkoholu in mamilom – pa se vedno znova poraja vprašanje o soodvisnosti življenja in umetnosti.
Dela
Njegovo najdaljše delo je roman Pripoved Arthurja Gordona Pyma iz Nantucketa . Svoje pesmi je izdal v zbirkah Timur Lenk in druge pesmi , Pesmi ter Krokar in druge pesmi. Njegove zgodbe so izšle v zbirkah Groteske in arabeske in Zgodbe .
Pisal pa je tudi eseje, književne kritike in igre.
(Za objavo na spletni strani PBV, priredil Dalibor Bori Zupančič)
Paracelsus (Philippus Aureolus Theophrastus Bombastus Paracelsus von Hohenheim, 1493 – 1541)
Paracelsus je bil švicarski zdravnik, ki je živel na izteku srednjega veka in je s svojim življenjem in delom pomembno pripomogel k spreminjanju do tedaj veljavnih vrednot antične medicine. Njegovo vodilo je bilo, da naj se zdravnik pri delu ravna po zdravi pameti, po vzorih iz narave in po izkušnjah. V svojem času je pripomogel k raziskovanju kuge in sifilisa, bil pa je izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami. Je eden izmed zdravnikov, upodobljenih v samostanski lekarni Olimje.
Rodil se je v bližini Zuricha in že kmalu se je njegova družina preselila na Koroško, tako da je mladost preživel v Beljaku. V otroštvu je staknil poškodbo mošnjičkov, kar se je kasneje odražalo v njegovem evnuhoidizmu. Po končanem študiju medicine v Ferrari se je distanciral od zdravniškega poklica ter se povsem posvetil delu v očetovem alkimističnem laboratoriju. Mnogo je bral, potoval po Evropi in Bližnjem vzhodu in proučeval ljudsko zdravilstvo. Ob svoji strasti za alkimijo se je ukvarjal tudi z filozofijo, teologijo, astronomijo in magijo. Zaradi njegovih »čarovnij« so ga proglasili za » drugega dr. Fausta«, zaradi odpadništva od znanstvene medicine tedanjega časa pa za » Lutherja v medicini«.
Slava, ki se je širila o njem, mu je pomagala pridobiti položaj profesorja na fakulteti v Baslu, vendar je že kmalu izzval vsesplošno ogorčenje s svojim brezkompromisnim zavračanjem ustaljenega reda in običajev. Na predavalni kateder ni prihajal v predpisani rdeči togi in z običajno zdravniško čepico na glavi, temveč v svojih vsakdanjih oblačilih in z družinskim plemiškim mečem v roki. Predavati ni hotel v učeni latinščini, ampak kar v nemškem jeziku. Še posebno močno razburjenje, daleč preko mej Švice, pa je povzročil, ko je povorko študentov pripeljal na glavni mestni trg in tam zažgal knjige do tedaj največjih medicinskih avtoritet – Galena in Avicene. Ob tem pa zanosno vpil: » Ne bom jaz za vami, ampak vi boste za menoj!« Ko pa so ga poveličevali in primerjal z Lutherjem, jim je megalomansko zabrusil: » Jaz sem Teofrast in večji od tistega s katerim me primerjate!«
Sprt z oblastjo, z ostalimi zdravniki in z uglednimi osebnostmi, je moral zapustiti Basel in potoval je iz kraja v kraj, kjer pa je s svojim vedenjem in z odnosom do takrat veljavne medicine nenehno naletaval na začudenje in nerazumevanje. To ga je zelo utrujalo, predajal se je alkoholizmu in se nazadnje nastanil v Salzburgu, kjer je zastonj zdravil reveže in podobne propadle eksistence, vse dokler ni nepričakovano in v nepojasnjenih okoliščinah tam tudi umrl.
Vincent Van Gogh
Vincent William van Gogh se je rodil 30. marca 1853 v mestu Groot-Zundert v deželi Brabant. Oče je bil protestantski pastor in tako je sin podedoval močno religiozno občutenje narave in življenja. V mladosti se je učil risanja pri C. Huysmansu, ki je bil uspešen umetnik v Parizu, a je 1868 nenadoma zapustil šolo in se vrnil domov. Stric mu je pomagal pridobiti delo prodajalca umetniških predmetov v Haagu in 1873 je odšel v London, kjer se je nesrečno zaljubil. Van Goghova verska gorečnost je rasla in v prizadevanju, da postane pastor, ga je njegova družina 1877 poslala v Amsterdam na študij teologije, a ker ni naredil sprejemnega izpita, ga je 1878 zapustil. Nato je opravil tečaj na protestantski misijonarski šoli in leta 1879 je prevzel začasno delovno mesto kot misijonar v premogovniškem okrožju Borinagea v Belgiji. Nekaj časa je živel s prostitutko, za katero je tudi skrbel, zato ga je cerkvena oblast odpustila.
Mlajši brat Theo ga je spodbujal naj postane slikar in ga kasneje tudi denarno podpiral. Odpotoval je v Bruselj, da bi se 1880 vpisal na Académie Royale des Beaux-Arts , kjer študiral anatomijo in perspektivo. 1881 se je preselil na podeželje k svojim staršem, kjer je nadaljeval risanje in pogosto uporabil za modele sosede.
Leta 1883 se preseli v Brabant. Po očetovi smrti, ki ga je zelo potrla, je ustvaril številne risbe in akvarele ter skoraj 200 oljnih slik.
Leta 1885 se je preselil v Antwerpen, kjer je skromno živel z bratovo podporo. Po muzejih je preučeval barvne teorije, zlasti je študiral dela Petra Paula Rubensa.
Marca 1886 se je preselil k bratu v Pariz, kjer je slikal portrete prijateljev in znancev, tihožitja in prizore iz Montmartra. Ker sta se z bratom pogosto sporekla, se je Van Gogh odselil v predmestje Pariza. V dveh letih življenja v Parizu je naslikal več kot 200 slik.
V novembru 1887 se je Vincent spoprijateljil s slikarjem Paulom Gauguinom.
Van Gogh se je 1888 preselil v Arles v upanju, da bo tam našel zatočišče pred krizami, ki so bile posledica prekomernega pitja in neurejenega življenja. Tam ga je zelo očarala pokrajina in svetloba in njegova dela iz tega obdobja so bogata z rumeno, ultramarin in vijolično barvo. Najel je prazno “rumeno hišo«, v kateri si je uredil atelje. Tukaj je čakal, da se mu pridruži Gauguin. Nekaj časa sta preživela skupaj, a ker je bil Vincent zelo vzkipljive narave in mu celo grozil z britvico, se je Gauguin odločil, da se vrne v Pariz. Preden je odšel, se je vrnil v “rumeno” hišo, kjer so mu povedali, da so van Gogha odpeljali v bolnišnico, ker si je odrezal del ušesa in ga dal prostitutki v baru.
Maja 1889 se je van Gogh prostovoljno umaknil v Saint-Rémy v umobolnico, kjer je nastalo nekaj bolnišničnih interierjev in tudi ena od njegovih najbolj znanih slik Zvezdna noč. Po letu dni je imel nov napad duševne zmedenosti in ker so sledili še novi, je leta 1890 je odšel v Auvers-our-Oise, v oskrbo k dr. Gachetu. Nekega dne, ko je slikal na prostem, se je ustrelil. Čez dva dni, 29. julija 1890, je umrl. Pokopan je na pokopališču v Auversu.
Osrednja figura v Vincentovem življenju je bil brat, s katerim sta si izmenjala mnogo pisem. Theo, ki ga je vseskozi finančno podpiral, je nato, kmalu za njim, umrl tudi sam.
Za čas življenja je prodal le eno samo sliko.
Literatura:
Janice Anderson, Van Gogh, življenje in delo, Mladinska knjiga 1995
Dela:
Irisi, 1889
Polje z vranami, 1890